Kulturni dom Joža Ažmana, Bohinjska Bistrica, 13. 05. 2015, ob 20:00
Spoštovani,
Vabimo vas v sredo, 13. maja ob 20. uri v Kulturni dom Joža Ažmana v bohinjsko Bistrico na premiero predstave Pozdravljen in Zbogom, avtorja Athola Fugarda. predstava je nastala v sodelovanju Gledališča 2B in Kulturnega društva K v režiji Nika Kranjca.
Predstavo bomo ponovili v petek, 15. maja in v nedeljo 17. maja, obakrat ob 20. uri v Kulturnem domu Joža Ažmana v Bohinjski Bistrici.
Nekaj misli režiserja Nika Kranjca
Hello and goodbye
(Nekaj vzvodov, ki so vplivali na odločitev za literarno predlogo in način uprizoritve.)
(Socialni vidik Fugardove drame nas popelje v razmerje med sestro in bratom. To razmerje ali odnos pa je precej skrhan. Nič ni bratovski, nič sestrski in ne nazadnje nič konvencionalno družinski. Hladen. Pravzaprav ga nikoli ni bilo. Skozi tenke linije tihih skrbi pa se vendarle ustvarjajo špranjice skozi katere zaveje kot piš prvinska toplina ali bratovsko sestrska ljubezen. Še bolje: spoštovanje. Špranjice pa so res sila tenke in malo jih je.)
Hester: Pozdravljen. Kje je denar?
Johnny: Ni ga.
Hester: Zbogom.
(To je pravzaprav fabula te socialne drame. AMPAK: Kdo je Johnny, kdo je Hester? In tukaj nastopi igralec - igralka. Oba lika sta za igralca poslastica. Tako Johnnya zaznamuje asocialnost in odsotnost, znotraj katere pa je presenetljivo luciden. Je ujetnik svojega časa in zatohlega bivalnega prostora. Obremenjen z očetom prevzame nase vse njegove odgovornosti in življenjske travme. Tudi izgubo očetove noge, ki je označena kot delovna nesreča. V tak prostor se po petnajstih letih vrne navidezno brezčutna in sovražno nastrojena Hester, ki prodaja svoje telo v nekem mestu. Hitro je odšla od doma. Kmalu po mamini smrti. »Nihče me ne pozna«, in je odšla za vedno. Vrne se, ker hoče očetovo odškodnino za izgubljeno nogo. Ali sta Johnny in Hester še sploh človeka? Kako daleč je razbit in sesut njun čutni, notranji svet?
In ta čas, ki ga pišemo? Koliko nam je denar že zdeformiral osnovno bit na tej zemlji? Mislim, da že preveč. So pa še zmeraj špranjice skozi katere zapihlja izgubljena sapica prvine – čutni svet. Bomo res denarju podredili vse kar je čutno iskrenega in začeli samo še lagati? To že počnemo. Povsod in na vsakem koraku. Prodali smo človeka. Nato pa drzno ugotavljamo, da zmeraj za premalo denarja. Ni nam žal za človekom. Žal nam je tistega denarja, ki bi ga lahko bilo več.
Gledamo resničnostne 'šove' prek TV ekranov? No, tam običajni ljudje postanejo slabi igralci, ki slabo igrajo v dani situaciji. Prodajo sebe, ker se obeta denar. Pravzaprav gledamo samo projekcije ljudi, ki nikoli niso to kar kažejo da so. Gre za uspešno zamerikanizirano poneumljanje. Neumnim pa je lahko vladati.
Kaj pa gledališče?
Se opravičujem. Gledališče je pojem umetnosti. Umetnost pa je bila dislocirana od kulture, ker je postala zavestna dejavnost in zato ustvarjalna. Skozi zgodovino se je spreminjalo in se spreminja vzporedno s časom in splošno situacijo človeštva. Verjamemo Shakespearju, da je gledališče ogledalo družbe? Se uvidimo v teh ogledalih?
Tako se na odrih lahko zgodi, da običajni ljudje postanejo dobri, natančni, precizni igralci, ki skozi svoj notranji svet in fizis z maksimalno mero iskrenosti in s samokontrolami ter z racionalnim nadzorovanjem sebe, skozi gledališko estetiko kažejo natančna stanja lika, figure, osebe, karakterja. Zato pa ni dovolj samo talent. Potrebno je znanje. Pa se od tega ne obeta kaj dosti denarja. Igralčevo poslanstvo je dajanje, ne jemanje. Tako igralec v transformaciji ne podaja samo zgodbe, tehnike govora, giba, ... temveč tudi čustvena stanja v sklopu celote – gledališke predstave. Plačilo pa je sled ki jo bo pustila gledališka predstava pri gledalcu in pri igralcu? In seveda čim manj laži. In ko je igralec iskren, mu gledalec verjame. Skupaj sta pripravljena doživeti trenutek gledališča, ne glede na žanr literarne predloge.
Niko Kranjc